Intia - za win-win odnose, za jasno komunikacijo, za več samozavesti!
Živjo, jaz sem Vesna
Izkušnje kažejo, da je praksa, prežeta s sodobnim znanjem, formula za uspešno delo. Integrativni model coachinga in razvojno edukativna supervizija združuje teoretične koncepte s celostnim razumevanjem človeka. Na Pedagoški fakulteti kot asistentka sodelujem pri izvajanju podiplomskega študija supervizije in svetovanja. V mednarodnih coaching združenjih se v stiku z najnovejšimi spoznanji stalno izobražujem, prav tako sem vključena v lasten coaching in metasupervizijski proces, kar zagotavlja najvišjo raven strokovnosti in profesionalnosti. Odlikuje me diploma iz prava, magisterij iz supervizije, veščine vodenj mediacij in potovanj – predvsem pa srčnost in strast do ustvarjalnega življenja.
Zaupajo nam:
Zadnje novice
Na potovanju v drugačnost se pogosto soočimo z neprijetnimi občutki, ki jih lahko poimenujemo kot kulturni šok. Kaj je značilno zanj, kako ga doživljamo in kaj nas nauči? 1. Kulturni šok se začne z očaranostjo Prvi dnevi na potovanju pogosto minejo v čarobnem občutku, kot bi vstopili v novo zgodbo, kjer je vse mikavno in vredno občudovanja. Tudi navidezni prometni kaos deluje skoraj filmsko, čeprav bi nas doma utrudil. V tej fazi vzklikamo, da bi kar ostali tu za vedno, vendar se začetna omama postopoma umakne resničnemu srečanju s kulturo, ki jo šele začenjamo spoznavati. 2. Nadaljuje se z obdobjem neprijetnih občutkov Ko prvotni zanos izzveni, se lahko zgodi, da drobne stvari postanejo zahtevne: jezik zveni nerazumljivo, bankomat se nikakor ne prikaže, jedilni pribor nam ni domač, prodajalec nas visljivo ogovori ... Znano se umika neznanemu in to nas sooči z valom neprijaznih občutij. 3. Občutek izgube nadzora Ko izgubimo občutek nadzora, se telo počuti v stresu. Običajno je, da so obrambne reakcije pretirane. 4. Hrepenenje po domu je normalen odziv Ko nas spremembe preplavijo, samodejno posežemo po tistem, kar je poznano in varno. Zato si želimo vonjev, hrane in okusov, ki nas povezujejo z domom. 5. V fazi prilagajanja se začnejo oblikovati nove miselne poti Ko se naučimo prečkati cesto skupaj z domačini, naročiti obrok, razumeti ritem pogovorov, neverbalne znake ali obvladati javni prevoz, se napetost opazno zmanjša. Skozi izkušnje nastajajo v možganih nove povezave, zato se novo okolje začne spreminjati iz tujega v razumljivo. Vodnik v tem procesu odigra pomembno vlogo. 6. Nova pravila povzročijo največ nerodnosti in nesporazumov Največ zmede ustvarjajo razlike, ki jih doma sploh ne opazimo: osebna razdalja, količina očesnega stika, ritem pogovora, čas obrokov, drugačni običaji oblačenja ... 7. Kulturni šok se oglasi ob vrnitvi domov Po daljšem bivanju v drugačnosti je domače okolje lahko presenetljivo nenavadno. Kako zelo smo presenečeni, kako so nekoč povsem običajne stvari videti drugačne, skoraj tuje: tempo življenja, vsebina klepetov ob kavi, nakupovalne navade, količina časa v naravi ... Gre za povratni kulturni šok, ki pokaže, da smo se na potovanju resnično nadgradili. 8. Ko novemu dodamo nekaj znanega, olajšamo prilagajanje Možganom zelo koristi izmenjevanje novega in domačega, zato si lahko pomagamo z majhnimi rituali: dopoldne raziskovanje živahnega bazarja, popoldne mirna kava; en dan lokalna kuhinja, drugi dan preprosto kosilo; en pogovor z domačini, nato stik z domačimi. Tak ritem zmanjša notranjo napetost. Kulturni šok je znak, da stopamo stran od znanega in se odpremo svetu, ki nas s svojo raznolikostjo najprej preseneti, nato preoblikuje in sčasoma obogati. Ta zkušnja je najmočnejši del potovanja, saj nas pelje stran od ustaljenih prepričanj in vzorcev vedenja, sooča nas s samimi sabo. Daje nam priložnost, da se vadimo v prožnosti, radovednosti in raziskovanju novega.
Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet. Potovanja so kot učilnica, v kateri se iz življenjskih konkretnih situacij učimo o svetu, ljudeh in sebi. Na poti razumemo, zakaj se kultura, zgodovina, narava in človek povezujejo v celoto. Zato so potovanja ena najbolj naravnih in učinkovitih oblik izobraževanja – za vse generacije. Svet je učilnica, ki nikoli ne zapre vrat Vsaka dežela je učbenik zase. V Jordaniji se učimo o puščavi in beduinih, v Peruju o inkovski civilizaciji, v Burmi o budizmu v praksi. Otroci na poti doživijo zgodovino, geografijo in biologijo neposredno preko čutnih izkušenj. Kar je doma teorija, na poti postane resničnost V šoli otroci slišijo, da je vulkan “geološka tvorba”. Na Islandiji pa stojijo ob kraterju in začutijo toploto zemlje pod nogami. Takšna izkušnja ostane vtisnjena veliko globlje kot katerakoli učna ura. Stik z ljudmi je najboljša šola družboslovja Ko preživimo dan z maroško družino, spoznamo, kako pomembno vlogo ima skupnost. Ko govorimo z japonskim vodnikom, razumemo pomen discipline in spoštovanja. Ko v Indiji vidimo, kako različni sloji sobivajo v istem mestu, začnemo drugače razmišljati o družbeni pravičnosti in sožitju. Potovanja brišejo predsodke V teoriji vemo, da smo si ljudje podobni. Na poti to zares vidimo preko lastnih izkušenj. Muslimanski gostitelj, ki nas povabi na čaj; turška babica, ki nam postreže sveže sadje; tajski otrok, ki se smeje tvojemu naglasu – vsi rušijo predsodke, ki jih imamo doma o “drugih”. Na poti se učimo prilagodljivosti Letalo zamuja, v hotelu zmanjka tople vode, avtobus se pokvari sredi podeželja – vse to je del učnega procesa. Tako se učimo potrpežljivosti, humorja in reševanja problemov, ki so lastnosti, ki jih nobena šolska klop ne more naučiti. Potovanja razvijajo komunikacijske spretnosti Na potovanju je nešteto priložnosti, ko se želimo znajti: naročiti hrano brez znanja jezika, vprašati za pot, rešiti nesporazum. Naučimo se osnov neverbalne komunikacije, improvizacije in poguma za stik z neznanci. Na poti se učimo ekonomije v praksi Ko menjamo valuto, se pogajamo za ceno na tržnici ali opazujemo lokalni način preživetja, se učimo razumevanja vrednosti denarja, časa in dela. To je ekonomija v živo, ki jo začutimo, ne samo preberemo. Kulturna raznolikost krepi miselno širino V Evropi je samoumevno, da se rokujemo. Na Japonskem se priklonimo. V Indiji pozdravimo z »namaste«. Različni običaji učijo spoštovanja in širijo razumevanje, da naš način ni edini pravi način. Potovanja krepijo ustvarjalnost Raziskave kažejo, da ljudje, ki pogosto potujejo, hitreje prepoznavajo vzorce in lažje razmišljajo izven okvirjev. Umetniki, arhitekti in podjetniki pogosto pravijo, da jim ideje pridejo na poti – ker stik z novim okoljem spodbuja domišljijo. Potovanja povezujejo generacije Ko družina potuje skupaj, postanejo starši in otroci ekipa. Ko stari starši prvič vidijo Grand Canyon ali Machu Picchu, se v njih zbudi enaka radovednost kot pri vnukih. Skupne izkušnje zbližajo. Potovanja so naložba v razumevanje sveta. Otroci, ki vidijo, kako živi svet zunaj meja, razvijejo več empatije, samostojnosti in odgovornosti. Starši odkrijejo, kako malo v resnici potrebujejo. Dedki in babice pa spoznajo, da radovednost nikoli ne zastara. Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet.
Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive. Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Aktualno:
Pri teambuildingu združujem elemente s področja supervizije in coachinga in tako za vašo ekipo pripravim personalizirani načrt interaktivne delavnice, glede na vaše želje in potrebe. Želite manj komunikacijskega šuma? Naj bo vaša ekipa ciljno naravnana in visoko motivirana? Je vaš cilj usklajen srečen tim, ki z lahkoto rešuje konflikte in se hitro pozitivno odzove na vsakršne spremembe? Vabljeni na Ekipovanje!
